Tudi aligatorje – tiste mlade, polne novih idej in energije – življenje pripelje v malce bolj zrela leta, ko ni več počitnic za jahanje oblakov v Portorožu in ko dolgo poletje zamenja nekajdnevni dopust. Takrat se začne lov za morebitne nove kandidate. Tudi letos se je tako zgodilo.

Nekaj časa se je klicalo, vabilo, zbiralo prijave in pripravljalo zahteven program in sledila je akcija. Najboljša lokacija za spoznavanje Mavrice iz oči aligatorjev je seveda Portorož in že smo pristali na obali. Vsak začetek je težak, toliko novih imen, ki jih je potrebno povezati s pravimi obrazi, velika pričakovanja, morda celo malce dvoma in še milijon drugih stvari se nam je podilo po glavi, ko smo počasi skozi igro in veliko smeha premagovali prepreke. Iz malce sramežljivih, zadržanih posameznikov je skozi spoznavne igre, pantomimo, banse … začela nastajati skupina prijateljev. Vzdušje je bilo iz minute v minuto prijetnejše, bolj nasmejano in bolj mavrično. Oči so postajale vse težje, navdušenje nad novimi prijatelji pa nam ni pustilo zaspati še dolgo v noč.

Prebudile so nas iskrice, z veseljem smo se podali na jutranjo telovadbo, pozdravili Marijo, s seboj vzeli še Jezusa Kapitana in se sprehodili po Portorožu. Kljub vestnemu poslušanju in sodelovanju se je našel čas za smeh. Veliko smo se pogovarjali, reševali vsemogoče težave in delili izkušnje. Manjkal ni niti zabavni večer, srečni pa so bili tudi naš želodčki.

Ko je bilo najbolj zabavno, se je že skoraj končalo. Nedelja nam je prinesla pakiranje, zahvalili smo se pri maši in že smo se razpršili po skoraj vsej Sloveniji.

Poleg odgovornosti, ki je ena pomembnejših veščin aligatorjev, smo med vikendom spletli mrežo novega prijateljstva in okrepili trebušne mišice zaradi smeha. Najpomembnejše pa je, da je Mavrica bogatejša za kar nekaj odličnih aligatorjev in prepričanost, da bodo počitnice zares mavrične.